L. fotografije in zgodbe: May 2013

Veliko je navad, ki jih želim odpraviti. Ker se s tem ukvarjam, že več kot desetletje, sem pogruntala že marsikaj in stvari kažejo bolje, kot sem si kadarkoli predstavljala.

Nekje od 15 pa do 24 leta sem se trudila, da bi v denarnici vzpostavila red. Določila sem prostor za osebno, bančno, knjižnične kartice in se odločila, da bom redno odstranjevala stare račune. Ni in ni mi uspelo. Vedno znova sem živčna pred blagajno nekaj iskala in imela polno računov, kjer bi morali biti kovanci. A za svoj 24 rojstni dan sem dobila denarnico iz pravične trgovine. Od dneva, ko sem zložila stvari vanjo, nisem imela nobenega problema z redom v njej. Ni zdaj ravno neka perfekcija, ampak vedno vse hitro najdem in nekako se sploh nikoli več ne jezim nase, v zvezi s tem. Brez vsakega truda. Ne vem zakaj je do tega prišlo. Vem, da mi način kako v svetu deluje trgovina oduren in pravična trgovina se mi zdi kot neka majhna lučka sredi te groze. In ker je denar tako povezan s trgovino, mogoče se mi je zdelo, da si niti ne zaslužim reda, ker s svojimi nakupi podpiram, kako stvari stojijo. Ko pa je prišla denarnica iz pravične trgovine, ki sem jo takoj imela rada in mi predstavlja nekaj lepega, svetlega, prijaznega, narejenega s užitkom in pozornostjo...

Druga stvar, ki jo vsake toliko časa želim spremeniti, je moja navada glede nogavic. Pol članov moje družine, vključno z mano, večina časa ne nosi ujemajočih nogavic. In potem se občasno razkurim, poiščem skupaj pare in dam neparne nogavice v vrečo naparnih nogavic, ki že zavzema kar velik volumen. Nekaj časa imam v predalu za nogavice same pare, kar mi vzbuja čudne občutke. Malo veselja, a po drugi strani me duši. Predzgodba: z babico sva veliko kupovali v Trstu. To so bili čudoviti trenutki, a so imeli svoje značilnosti. Oma je v vsaki kitajski trgovini po 10 minut samo gledala nogavice, čeprav so imeli v vseh bolj ali manj iste. Jaz sem sedela na stopnicah trgovin in mi je bilo strašansko tečno. Ne vem, če ima to kako povezavo. Mogoče si delam nogavične probleme, ker povezujem nogavice v zvezi s tem kako poteka trgovina na Kitajskem.... Rešitev je mogoče nakazana v prejšnji zgodbi. Lahko bi mi kdo podaril doma zaštrikane nogavice iz doma pridelane volne ovc iz proste reje. Samo ne smejo pikat... :) Ali pa od kakega obrtnika, ki jih z veseljem dela. V bistvu sem se ravnokar spomnila, da ena ženska iz Sladkega vrha sama dela pisane nogavice in da en par celo imam. Na dveh različnih mestih. En je v Ljubljani, drugi v Jakobu, če ni na Tratah ali pa v Radencih. Enkrat sem se začasno sprijaznila z nogavičnim problemom in izumila rek: Ni važno, da sta zokna (štajerska beseda za nogavice) iste barve, glavno je da imata isti vonj! :) A mogoče se ne bi smela sprijazniti z nogavičnim problemom, ker zaradi njega trpijo tudi drugi. Ker si neobičajno veliko sposojam nogavice od drugih in če jih že slučajno dobijo nazaj ponavadi niso uparjeni. :/ Tako da bi izkoristila to priliko in se opravičila svoji mami, ateju, bratoma, fantu, cimri, prijateljicam in bivšemu fantu za vse ukradene in pol ukradene (ko sem dala nazaj samo en zokn) nogavice. In pozdravila bi vse, ki me poznajo.

Še en primer napredka brez truda:
odločila sem se, da želim pod vodo preplavati celoten bazen v Cmureku. In sem začela vadit. To je zgledalo tako, da sem živčno gledala proti koncu bazena in se trudila, da zamahi čim bolj efektivni, na koncu me je že vse bolelo in mi nikakor ni uspelo. Potem pa enkrat plavam in se zagledam v lepoto, ki me obdaja. Sonce se je lesketalo na gladkih kovinski tleh bazena. Gledala se to čudo in uživala v pogledu nanj in naenkrat sem bila na robu bazena, celega sem ga preplavala pod vodo :)

Gimnastični primer:
Telovadec Mitja Petkovšek je bil na obisku na osnovni šoli Jakobski dol. Med poslušalci in gledali njegove predstavitve je bila moja mama. Ko so skupaj malicali je moja mama rekla, koliko težkega dela in odrekanja mora biti v njegovem življenju, da dosega takšne rezultate. Odvrnil ji je, da sploh ne, da nič ne trpi, da med treningi uživa.