PMS

Zadnje poletje, ko smo imeli vročinski val. Čez vikend sem ostala sama v Ljubljani, ker sem hotela narediti nekaj za šolo. Šla sem v Tivoli in tam nekaj posnela. Ni v moji navadi ampak delala sem tako umirjeno. Tudi vsi okrog mene so bili podobni, kot da bi nas vročina tako utrudila… Domov sem se vračala skozi mesto. Na Prešernovem trgu je bil koncert pevskega zbora. Usedla sem se nekje na sredino in poslušala. Bilo je tako lepo, čustva so me povsem prevzela in kar sram me je bilo, da mi na pesem Zemlja pleše tečejo solze. Ampak zdi se mi, da so take pesmi del vseh nas. Vsi smo jih že tolikokrat slišali, niso nam bile noro všeč, ampak tekom let so postale del nas. Del naše slovenskosti, za katero velikokrat  mislimo, da ne obstaja. Kar hočem povedati imela sem pmsJ. Takrat sem zelo občutljiva. Včasih smatramo pms za nekaj slabega, čas ko je ženska še posebej tečna. Ampak nikoli ni tako lepo poslušati glasbe, gledati filmov, nikoli solze ne čistijo tako. Sama sem ugotovila, da je to čas v katerem mi samota najbolj paše, tudi umetnost.  Luna potuje z nami ženskami, pretresa naša telesa. Skupaj z njo rastemo, skupaj z njo padamo. 

Tavanje

Spoznala sem žensko, ki je veljala za zelo nežno, mirno in prikupno.

Slišala sem za moške, ki so na v medmrežnih pogovorih divji in zabavni, v živo pa tihi in prestrašeni.

Spoznala sem ženske, ki vedno delujejo močno. Trdno se oklepajo svojih pravil in so zelo načelne.

Ti ljudje pa so imeli skupno lastnost. Vsi so varali, želeli varati, sanjarili o nečem boljšem, kot je njihov partner.

Kaj je tisto kar jih druži? Zakaj so z nekom skupaj, hkrati pa leta sanjarijo o nekom,  s katerim bi lahko bili to, kar zares so?

Imam teorijo. Je skupina ljudi, ki se v življenju ne zna izživeti. V službi, na faksu, med prijatelji. Vedno izražajo samo en minimalen del sebe, vedo, da je v njih toliko vsega, kar bi lahko dali, pa ne znajo. Zvečer  pridejo domov k svojim partnerjem. Vedo, da so lahko tam to kar so, ker jih ta osebek ljubi. Ampak vse ure življenja, ki so jih izgubili z drugimi ljudmi, tekom dneva. Partner je en sam človek in ne zmore prenesti takšnega bremena. Ne more se spremeniti in biti hkrati vsi tisti ljudje, pred katerimi se je dotični osebek, čez dan skrival. Ne more izpolniti vseh fantazij. In zato ga kaznujejo. Neposredno, še večkrat posredno mu dajo vedeti, da je on/a za njih preveč dolgočasen/a. Da je vse samo začasno. Ker prej ali slej bodo spoznali nekoga, ki jih bo razumel. Ob katerih bodo lahko to kar zares so.

Prikupnica misli, da bo lahko končno odvrgla masko nedolžnosti in otroškosti. Postala bo senzualna ženska in se bo vedla letom primerno.

Ko bo spletni zabavljač spoznal pravo žensko, bo lahko opustil spletne klepetalnice z drugimi ženskam, prijatelji bodo končno spoznali, kdo je on…

Močna ženska se bo lahko končno prepustila pravemu moškemu, občudovala ga bo, pametnejši bo od nje…

 Leta pa minevajo. Vlačijo se po ravni cesti. NEKAJ jim nameni milijone novih priložnosti. Iz glavne ceste vodi toliko drugih poti. Fiksne ideje, o tem kdo so, jih držijo na ravni cesti.

Ne vem, če je kaj na tem, da bi naj bili ognjena, drugi vodna, zemeljska ali zračna znamenja. Ampak jasno pa je, da vsako živo bitje rabi tako vodo, kot zemljo, zrak in toploto. Kako naj drevo širi svoje korenine brez tega vsega? Jasno je tudi, da je lahko ene stvari hitro preveč. Voda utopi drevo, preveč toplote, ognja ga izsuši ali zažge, zemlja zaduši, veter pa mu izruje korenine.

V človeškem telesu se pretaka voda, je prijetno toplo, polni se z zrakom, hodi po zemlji, jo gnoji in ko umre postane del nje.

Če sta drevo in človek ista. Le kako se drevo spreminja! Vsako leto, vsak dan je drugačno! Mi pa hočemo en drugega definirat! Drevo ima vsak dan v sebi drugo vodo.  Veter, ki piha med njegove veje pride enkrat iz zahoda, drugič iz juga… V zemlji se vedno kaj spreminja. Ogenj pa ni vedno z njim, ampak toplota je.

Morska deklica

V gozdu

Izpred nekaj let.