Odrasel človek je kot školjka. Od zunaj je trd, znotraj njega je sluzasto mehko tkivo in biser. Ljudje iz školjke iztrgamo biser in si ga damo okrog vratu, da smo lepši, rjavi sluzasti del pa ubijemo in zavržemo, da zgnije. Tako kot ubijemo mehki gibajoči del školjke, ker se nam ne zdi lep, tako poskušamo izničiti neke dele svoje osebnosti. Radi bi ves čas pozitivno razmišljali, le lepe stvari, izvrgli vse grde misli. A tako kot je školjka mrtva brez svojega manj svetlečega dela… Obstajajo ljudje, ki svoje manj lepe dele delijo z drugimi. In tisti srečneži, ki so njihovi prijatelji so priča resnici, vidijo resničnega človeka in se ne počutijo same. Spoznajo človeškost jo laže sprejmejo na sebi in drugih. Sprejmejo svoj mehki živi del, vedo, da imajo sloje, ki niso bleščeči, ki zgledajo kot iztrebki, a so živi, mehki in topli. Življenje brsti v njih, mislim pustijo, da tečejo, poslušajo se, vedo kaj je prav in kaj ni, a pustijo tudi divjim deročim slapovom v sebi, da tečejo. Ko divji slapovi tečejo so varni, ko jih poskušamo zajeziti pa enkrat podrejo jez in lahko uničijo vse okrog sebe. Slapovi in mirne reke in majhni potočki in temačna močvirja so in povežemo jih z drugimi ljudmi, potem smo prijatelji. Drugega ljubimo kot živo školjko z vsem kar nosi v sebi, od njega ne vzamemo le bisera.
