Zavetišče za živali Gmajnice

Push

Postopek push. Drugo fotografijo je posnel Štefan Matjaž.

Eno

To so moje prve fotografije, ki sem jih razvila sama v temnici! Enkrat oktobra. Bil je lep dan. 

Poročni šopek moje babice

Popolna vročina

Maybe one day we will find that natural place

Že skoraj 20 let je od takrat, ko še nisem znala plavat. Sama sem čofotala v otroškem bazenu v toplicah in se začela dolgočasit. Nato sem stala pred olimpijskim bazenom in gledala v vodo. Imela sem teorijo:  če vidiš dno bazena, ta ni preglobok zate. In ker je bil bazen  prazen sem videla dno in skočila. Pristala sem na dnu bazena. Spomnila sem se, kako mi je starejši brat na hodniku, na mrzlih ploščicah, kazal kako se plava žabica. In takrat na dnu bazena  pričela delati z nogami in rokami, kot mi je pokazal in  splavala na površje. Bila sem navdušena, plavanje se mi je zdelo in se mi še vedno zdi ena najboljših stvari na svetu. Do nobene druge stvari na svetu nimam tako zaupljivega odnosa, nikoli se moje telo ne počuti tako sproščeno in zadovoljno, kot če sem v vodi. Pri 7 letih sem dobila pljučnico, ker sem se aprila kopala v potoku, pri 18 letih me je v grškem morju, ko sem se plavala v prevelikih valovih potegnilo na dno in me vrtinčilo, a nazadnje izpustilo spet na zrak in pri 23. sem se pol ure kopala v mrzli Soči (13 stopinj) kar mi je ohladilo možgane in me spravilo v stanje najboljše možne sproščenosti, kot ni uspelo nobenemu alkoholu ali kakšni drugi substanci. Morje pa itak, kakšna povezanost z nečim tako velikim! Tako je ker sem skočila, ker me ni bilo stah. Ker nisem dve uri prej razmišljala ali bi ali ne bi, ali je pametno ali ne, bom umrla ali ne. To je bil trenutek čistega življenja in najlepšega možnega učenja. Enkrat ko me ni bilo strah.

Pesem, ki paše zraven, naslov sem si sposodila iz besedila http://www.youtube.com/watch?v=UkYW9l7C7xE