Štirje filmi

V zadnjem času sem pogledala 4 filme in še nekaj drugihJ

Prvi je risan film Mulan od Walt Disneya.  Je po kitajski legendi in govori o punci, ki se preobleče v moškega vojaka, da se lahko gre bojevat v vojno namesto svojega bolnega očeta. Stvar poteka kot vsaka pravljica, kar je podobno večini amerških romantičnih komedij in telenovelam.  Ko sem pogledala film, sem se počutila veselo in rahlo evforično, če se prav spomnim. Nekaj mesecev za tem pa sem pogledala kitajsko verzijo Hua Mulan. Tukaj pa je trpljenje tekom filma drugačno in 12 letni boj prikazuje zelo živo in zanimivo. Konec pa je površinsko gledano  nesrečen.  Razlika med ameriško in kitajsko verzijo je, da je šlo pri prvi za trpljenje in na koncu nagrada, zaradi katere dobi trpljenje smisel. Pri kitajski verziji trpljenje ne dobi nagrad in se vprašamo, zakaj bi človek sploh trpel. Moja teorija iz vsega tega pravi, da so te ameriške zadeve, telenovele in podobno zelo krščanske.  Tako se spomnim, hodila sem še v osnovno šolo, bila pri maši in župnik je govoril neko zgodbo, kako nekdo trpi in mu je s strani neke višje avtoritete rečeno, da bo šel zato v nebesa in tam dodatno nagrajen. Še vedno se spomnim začudenja. In še v istem trenutku sem se vprašala, če ima to kakšen smisel in niti nisem računala na odgovor, saj sem slutila, da bo odgovor iz vseh ust zblojen. Tako, da zdaj čutim globok gnus do filmov, ki propagirajo to krščansko mentaliteto in spodbujajo pasivnost in čakanje, da srečaš  sorodno dušo. Včeraj pa sem pogledala film Lars and the real girl. To je taka tragikomična drama o človeku, ki ne zna vzpostaviti stika z okolico, ko pa si preko spleta naroči plastično lutko in jo vsem v vasi predstavi kot svojo punco, preko nje začne komunicirati z drugimi. Po nasvetu zdravnice se vsi delajo, da je prava ženska in tako lutka tudi dobi službo, poleg tega pa dela še kot prostovoljka. Ko je Lars več ne potrebuje, dobi lutka neozdravljivo bolezen in umre. Danes zjutraj pa sem vsa naspidirana (ker sem po praznovanju novega leta spala skoraj 30 ur in imam ogromno nakopičene energije) gledala še angleški The Best Exotic Marigold Hotel in sem čisto navdušena. Kot mi je najljubše, prikaže, ko lahko neke življenjske dogodke gledamo z različnih zornih kotov in se iz njih smejimo, čeprav jih globoko čutimo. In kako se prilagoditi,ko  stvari ne gredo kot smo si zamislili. In znati uživati v  teh čudnih dogodkih ne le da čakamo na srečni konec. Govori tudi o tem, kako se mnogi počutijo, kot da si sreče ne zaslužijo in zato sami sebi delajo sranje. Možno je celo, da se ljudje srečnih koncev v resnici bojimo. Ker ljudje se neznanega bojimo in ko je konec limonade in se par poroči, kaj potem? Praznina? Dolgčas? ….