PMS

Zadnje poletje, ko smo imeli vročinski val. Čez vikend sem ostala sama v Ljubljani, ker sem hotela narediti nekaj za šolo. Šla sem v Tivoli in tam nekaj posnela. Ni v moji navadi ampak delala sem tako umirjeno. Tudi vsi okrog mene so bili podobni, kot da bi nas vročina tako utrudila… Domov sem se vračala skozi mesto. Na Prešernovem trgu je bil koncert pevskega zbora. Usedla sem se nekje na sredino in poslušala. Bilo je tako lepo, čustva so me povsem prevzela in kar sram me je bilo, da mi na pesem Zemlja pleše tečejo solze. Ampak zdi se mi, da so take pesmi del vseh nas. Vsi smo jih že tolikokrat slišali, niso nam bile noro všeč, ampak tekom let so postale del nas. Del naše slovenskosti, za katero velikokrat  mislimo, da ne obstaja. Kar hočem povedati imela sem pmsJ. Takrat sem zelo občutljiva. Včasih smatramo pms za nekaj slabega, čas ko je ženska še posebej tečna. Ampak nikoli ni tako lepo poslušati glasbe, gledati filmov, nikoli solze ne čistijo tako. Sama sem ugotovila, da je to čas v katerem mi samota najbolj paše, tudi umetnost.  Luna potuje z nami ženskami, pretresa naša telesa. Skupaj z njo rastemo, skupaj z njo padamo.